Jakobova pot – El Camino de Santiago 2011

 

This slideshow requires JavaScript.

 

Prvi dan – sreda, 8. junij 2011 – Vstopna točka v Franciji, za nadaljevanje poti proti Santiagu in naprej proti Finisterre. Iz Saint Jean Pied de Porta do Roncesvalles je 27 km. Vzpon, ki se začne na 200m nadmorske višine, se dvigne na 1400m, sledi spust na 800m. Dodatna skrb je bil dež, ki je že dva dni prej nalival. Tudi megla ni prav nič vzpodbudna.

Svet je majhen in ves svet je na Caminu. Ko sem ravno držala za kljuko, da odprem vrata in grem, se pojavi gospa, Helena. No, pa imam slovensko sogovornico. Že pri zajtrku sem spoznala Simona iz Norveške. Kar kmalu se pred vrati oblikuje skupinica. Simon, Helena (mojih let), Ran in Arem iz Koreje in Daniela iz Nemčije. Ker rosi imamo opravka z nadevanjem pelerin. Jaz sem ostala oblečena v njej kar cel dan, saj je pršelo, deževalo, bilo malce hladno ali megleno.

Prvi dan uspešno prehojen. Zvečer pri maši pozdrav za vse, tudi za Slovenki. Po maši blagoslov za vse peregrine.

 

Saint Jean Pied de Port - romarski urad

Saint Jean Pied de Port – romarski urad

Drugi dančetrtek, 9. junij 2011 – Iz Roncesvalles do Zubirija je 21,4 km. V kamen vklesani kilometri se me niso prav nič dotaknili, pravzaprav sem se jih razveselila, saj sem vedela, da imam tako cel mesec pred seboj. Mesec dni časa, kakšno razkošje, v času, ko mora biti vse  narejeno že včeraj.

765 km

765 km

Tretji danpetek, 10. junij 2011  – Iz Zubirija odidem petnajst minut do sedme. V Pamplono pridem malo po drugi uri popoldne. Dolžina današnje poti je 22,8 kilometra. Take table so bile nekako en teden.V naslednji pokrajini se pojavijo drugačne, a niso tako uporabne. V iskanju najboljše gostinske ponudbe v mestu, s Heleno prehodiva še dodatnih pet km. Hrano najdeva, a bikov ni!

Informacijska tabla

Informacijska table

Četrti dansobota, 11. junij 2011 – Zjutraj smo se  iz Pamplone odpravili malo po sedmi uri. Bilo je sveže. Osem stopinj je kazalo. Ko malo po drugi uri pridemo v Puente la Reina je bilo prijetnih triindvajset stopinj, in dolžina današnje poti 23,5 km.

V Pamploni doživim srečanje s smrtjo. Po drugi strani pa me izjemna situacija katapultira v salvo smeha in življenje. Med žitnimi polji se že spreletavajo prvi metulji, ki jih je potem čedalje več.

Alto del Perdon

Alto del Perdon

Peti dan – nedelja, 12. junij 2011 – Iz Puente la Reina  se na pot podam malo po sedmi uri. V Estello pridem ob treh. Tu sem prvič malo bolj pozorna in ugotovim, da se podatki o razdalji med startom in ciljem v različnih brošurah, obcestnih oznakah, itd, malce razlikujejo.

Voda

Voda

Poleg neožuljenih  nog je zelo pomembna tekočina. Potrebno je piti veliko vode, zato smo se vedno in povsod oskrbovali z njo, razen tam, kjer je pisalo NO POTABLE.

Na tabli piše 19,7 km, na seznamu, ki sem ga dobila v prijavnem uradu sešetevek pokaže 22,7 km. Na mojem števcu korakov je bilo ob treh, ko  sem prišla v prenočišče 23,44 km. Do večera sem jih po mestu nabrcala še tri. Prespala sem v cerkvenem prenočišču. Hrana je bila več kot odlična. Po maši, ki je nisem prav nič  razumela sva s Heleno zapeli. To je bila maša za naju, potem po maši.  Erika, Ann in Mary so naju kar objele. To so bile punce iz Aljaske.

Romarji se na svojo pot odpravijo peš, s kolesom, avtobusom, konjem. Večina ima na nahrbtniku pripeto Jakobovo školjko. Kar sem jaz prehodila v mesecu dni, kolesarji naredijo v enem tednu. A vedno le ne gre tako enostavno. Če je pot prestrma, je treba sestopiti.

Buen Camino!!! Dragi moji, mislim na vas. To je moja molitev za vas na Caminu.

Šesti dan –   ponedeljek, 13. junij 2011. Do Santiaga imam še 661 km. Iz Estelle se na pot odpravim malo pred sedmo uro. V Torres del Rio prideva s Heleno  ob pol šestih. Možgani so na OFF. Ne morem se spomniti niti imena kraja od kjer sem zjutraj odšla. Jutro je tako daleč. Za menoj je 29,5 vročih kilometrov, tako da ime kraja od zjutraj res ni pomembno.

Delavci v vinogradu

Delavci v vinogradu

Cel dan čez žitna polja, a videla sem le šest delavcev, ki so z ročnimi škropilnicami škropili in uničevali plevel med trtami. Izmenjali smo si kar nekaj besed v smislu, da je vroče. Zamenjali bi si tudi sombrerote, a kaj, ko je bil globok graben med nami. Še težja je bila odločitev s kom bi zamenjala moj peregrino klobuk.

Danes sem v eni izmed lekarn, kamor sem šla po kremo za zaščito pred soncem stehtala ruzak. Odločno pretežak s svojimi 9,89 kg. Moram pospravit po hiši, hočem reči po nahrbtniku.

Sedmi dan – torek, 14. junij 2011. Iz Tores del Rio odidem malo pred pol osmo uroV Logrono  pridem ob dveh popoldne.  V krajšem času je tudi manj kilometrov, le 20,3. Vročina je ubijalska. Ob šesti uri zvečer v mestu kaže 40 C.

Logrono

Logrono

Ob cesti me pozdravijo prve tavžentrože. Nad njihovo velikostjo sem presenečena, še bolj nad intenzivnostjo barve. Visoke so nekje do pol metra. Če so pri nas roza barve, so tam skoraj vijolične.

Osmi dan – sreda, 15. junij 2011. – Zaradi velike vročine so vrata sobe v albergu vso noč odprta, prav tako okna. Slabo spim na prepihu. Ko se prvi odtihotapi iz sobe, mu sledim. Ura je zgodnja. Ob pol petih, v trdi temi  sledim japoncu Haykeyu in avstralki Angeli. Ob razsvetljavi mestnih luči Logrona naredimo par kilometrov, a do prave dnevne svetlobe je še daleč, zato so baterije še kako dobrodošle. V Azofro sem prišla malo po tretji uri.

Križ na ograji

Križ na ograji

 Na ograji je bilo veliko križev.  Še jaz sem naredila svojega in pokopala lažne  iluzije. Sledim rumenaim puščicam, školjkam, napisom, vsemu kar mi kaže smer moje poti.

Tudi moji čevlji so pustili odtis v prahu. Kar precej ga je bilo. Pomislila sem, kakšno srečo z vremenom imam, kako globoko blato bi bilo v primeru dežja. ”Temu ne boš ušla,” sta mi rekla Vesna in Milan, ki sta to pot že preromala, blatu namreč, ki ga je v primeru dežju toliko, da ga zajameš v čevlje.

Nekako proti petintridesetim kilometrom naj bi bila pot od Logrona do Azofre. Moj ”cufuznək” (števec korakov) se nekaj kisa in kaže par kilometrov manj.

Deveti dan – četrtek, 16. junij 2011 . Ob pol sedmi uri se odpravim iz Azofre. Po slabih 22 km  in skoraj devetih urah hoje z vsemi vmesnimi postanki pridem v Granon.

Santo Domingo de la Calzada

Santo Domingo de la Calzada

V  Santo Domingo de la Calzada je zelo lepa katedrala. Znana je  po tem, da je v njej živ petelin. Zastekljena kletka je vzidana par metrov od tal v steno. Naj bi bila v njej petelin in kokoš. Jaz sem videla le petelina. Bel petelin z rdečo rožo. Kar nekaj časa sem ga opazovala, saj nisem bila povsem prepričana, da je res živ. A je le malo premaknil glavico. Odšla sem naprej. Radovednost me je prignala nazaj. Bil je na drugi strani kletke. Res je bil živ!  Zakaj petelin v kletki?   Legenda pravi, da v spomin na čudež, ko naj bi pečen petelin oživel in odletel.

Ko se vrnem v prenočišče me sostanovalka te noči vpraša. ”Si bila v katedrali?”

”Ja.”

”Si slišala peti petelina ? Jaz sem ga.”

”Nisem ga. Zakaj me sprašuješ?”

”V mojem vodniku piše, če slišiš peti petelina in prideš v Santiago, pomeni, da boš srečen.”

”Kaj pa zdaj? Naj se vrnem par kilometrov nazaj in ga grem jutri poslušat? Kaj bo sedaj z mojo srečo?”

Odšla sem naprej, ne da bi odšla poslušat petelina v katedralo. A od tistega dne naprej sem slišala peti petelina vsak dan, a ne le enkrat, temveč  večkrat na dan. In sem si izdelala svoj model za srečo.  Srečna sem, ker slišim (petelina). Srečna sem, ker slišim srečnega petelina. Petelin v kletki ni srečen petelin in ne more deliti sreče.  Srečen petelin je petelin na gnoju in kmečkem dvorišču.

Mojo teorijo o sreči sta Bert iz Belgije in Harry z Nizozemske sicer malo zamajala, ker sta trdila, da ima petelin v kletki prav gotovo putke tam zadaj, kjer jih jaz ne vidim in je tudi on srečen petelin.

Deseti dan  – petek, 17. junij  2011. Do Santiaga me loči še 555 km. Iz Granona odidem ob pol sedmi uri. Po osmih urah in 28,4 km pridem v kraj, ki spominja na našo Planino. Ta kraj se imenuje Villafranca Montes de Oca.

Žitno polje z makom

Žitno polje z makom

Mrtva srna v namakalnem sistemu,

živ petelin na oltarju v cerkvi,

mrtev vrbček, ki bi ga morala pokopati, a jaz MORAm iTI.

Romar popotnik na konju,

muhe v albergu.

Izgubljen čevelj na cesti, ne moj.

Nov dan.

Pepe in Johny danes zjutraj,

včeraj zjutraj Johny in Pepe.

Hodim. Za seboj sem pustila pokrajino s trto.

Hodim, čez valujoče polje žita.

Hodim, čez polja zasajena s krompirjem, makom in grahom. Ena njiva ima čez tisoč korakov širine!!!

Mislim, kolikor lahko mislim…

Danes je bil moj sopotnik in sogovornik Zibi…  Super dan!

Noge mi služijo odlično. Žuljev ni!!!!

Zdenka: cudovita novica..zadnji stavek: noge mi sluzijo odlično, zuljev ni. juhuu, bravooo v mislih hodim s tabo! Vse dobro !!!!

Andreja: Hojla Marija – da se ti ponovno malo oglasim. Čudovito – kot poezija opisano potovanje naprej – neverjetno. Tako lepo opisuješ, da v mislih kar vidim vse, kar vidiš in srečaš ti na poti. Najbolj pa sem vesela, da ti noge dobro služijo in nimaš težav, hvala Bogu – ker drugače bi zgledalo nekako tako, kot bi imela avto brez koles ;) ) Srečno, srečno novim kilometrom naproti … in v mislih s teboj, Andreja

 

Enajsti  dan – sobota, 18. junij 2011.  Vilafranca Montes de Oca. Poskušam si zapomniti imena krajev, iščem sopomenke, frazeme, klatim neumnosti. Odidem malo po sedmi uri.  V Burgos pridem ob šesti uri, a do alberga je še daleč. Zadnji kilometri so neskončno dolgi. Tja pridem ob pol osmih.Se tudi vam kdaj dogaja, da so prvi kilometri zjutraj odločno krajši, kot tisti zadnji proti večeru?

Burgos

Burgos

Zibi, mladostnik iz Češke, s katerim sem včeraj popotovala skupaj, se poslovi. Hodim skozi pokrajino, ki me spominja na naše kraje. Gozd, rožce (ranjak) prav take kot v Vodonosu. Takrat me potegne domov. Očenaši, ki se kot mantra ponavljajo,  me zvečer pripeljejo v 40 km oddaljeni Burgos. Molitev zahvale, prošenj se dotakne prav vseh, ki sem se jih spomnila. Vseh, ki so se kakorkoli dotaknili mene. Lahko so bili to ljudje, ki so na mojo pot zavalili težke skale, a se več je bilo teh, ki sem se vas s hvaležnostjo in zahvalo v mislih spomnila. V albergu sperem iz sebe prah, umazanijo vsega, kar sem nosila na in v sebi. Dušo in telo zavijem v svileno tkanje. Ta me nežno ovije na postelji številka 516. Tudi moja koža je svilena.

 

Dvanajsti dan – nedelja, 19. junij 2011. Nujno moram urediti zapiske, zato pišem, pišem. Ob osmi uri me priganjajo iz alberga ven. Torej se poslovim od Burgosa.

Kip mlekarice v Burgosu

Kip mlekarice v Burgosu

Vidim spomenik, ki je postavljen za vse kmečke ženske, ki so oddajale mleko. Tudi Jezerkam bi ga morali, moji mami tudi. Napotim se čez mesto.  Hoja po mestu nikoli ni prijetna, zato mi je družba italijanke Marie, nadvse dobrodošla.  Po 28 vročih kilometrih in več kot desetih urah prispeva v Hontanas. To je en tak zanimiv kraj kraj. Sredi ravnine je majhna dolina in tu je Hontanas. Pričenja se Meseta.

 

Trinajsti dan – ponedeljek, 20. junij  2011. V Hontanasu sva z italijanko Mario dobro jedli in dobro spali. Povem ji, da je  San Nicolasu prav poseben kraj, na katerega me je opozorila Vesna in mi svetovala, naj tu prenočim. Pot je danes kratka, le slabih 20 kilometrov narediva. Prehitri sva, saj se reffugio odpre šele ob treh, pa sva se vsedli na klop in počakali.

San Nicolas

San Nicolas

Le deset nas lahko spi v cerkvi, ki je preurejena v alberg.  Večerja ob svečah, ker ni električne napeljave.  Žehto operem z vodo ki si jo načrpam iz vodnjaka. Tu srečam skorajda ezoterično bitje, poleg tega nemko, ki  ima na vsakem prstu vsaj en žulj, če ne dva. Dobim Miklavževo darilo preko čudovitih ljudi, ki oskrbujejo to malo prenočišče. Italijani so.

Pokrajina je ena sama ravan, skoraj bi verjela, da zemlja ni okrogla.

Štirinajsti dan – torek , 21.junij 2011. San Nicolas – Carrion de los Condes. Odhod ob 7:07, prihod ob 16:00 in 34 kilometrov.

Canal de Castilla

Canal de Castilla

Pričenja se pokrajina  posuta z zvezdnim prahom. Ko grem čez en tak svetleč most,  dobim metuljev poljub. Veliko jih je v zraku, a ker je poleg cesta, žal tudi veliko mrtvih. Pričnem jih pobirati in nositi s seboj. Nekaj časa hodim vzdolž velikega kanala. Polje namakajo več ali manj povsod, zato tudi mavrica v sončnem in jasnem jutru postne realnost.

A vse le ni tako kot pesem. Spim v afriški sobi s trinajstimi  posteljami. Cel dan gre nekaj narobe in kar priročno je, da se izgovorim na nesrečno številko. Telo, predvsem noge me opomnijo, da nisem na maratonu. Popokajo mi žile na nogah, urežem se v prst, pa še kaj bi se našlo.

Petnajsti dan – sreda, 22. junij 2011. Kadar se zgodi, da se na pot odpravimo vsi istočasno, je lahko v sobi celo prižgana luč, kakšno razkošje. Na pot krenemo ob šesti uri, ko je hoja še kar prijetna. A to je bil dolg dan, pasje vroč dan.  Iz Carrion de los Condesa do Sahaguna smo za 39,5 kilometrov potrebovale trinajst ur in pol.

Grafit

Grafit

 

Šestnajsti dan – četrtek, 23. junij 2011. 

El Burgo Ranero

El Burgo Ranero – alberg

Iz Sahaguna gremo ob  sedmi uri. Tempo in vročina zadnih par dni sta prehudi, zato se po 18 kilometrih že ob dveh ustavim v El Burgo Ranero. Maria in mlada nemka Francesca gresta naprej. Superca mi je. Počutim se svobodno!

Sedemnajsti dan – petek, 24. junij 2011. Iz El Burgo Ranero odhod ob pol šesti uri. Po slabih osmih urah in 25 kilometrih pridem v Puente Villarente

Zašiti žulj

Zašiti žulj

Da si ne bi mislili, da sem nekaj posebnega, sem tudi jaz dobila prva žulja. Najprej eden, naslednji dan še drugi. Oba sta bila prav majhna, velikost vžigaličine glave. Pridno šivam in zavezujem, žulja namreč.

Osemnajsti dan – sobota, 25. junij 2011. Iz Puente Villarente v Virgen del Camino, kamor po 21,3 kilometrih pridem ob treh popoldne. Spet en vroč dan.

Leon

Leon

Na boljšj ulici sem si oči napasla. Sem prebrskala po starih kovancih in jih par kupila. A sem jih res kupila ali je bila to blagovna menjava kovanec za kovanec? To bo to. Zamikali so me stari fotoaparati.  Še najbolj všeč so mi bili ključi. Kot da bi jih sveti Peter raztresel po tleh.  Katedrala v Leonu! Ah! Vsekakor vredna ogleda.

Buen Camino je pozdrav za vse. Je pozdrav, ki se kot odmev sliši od vsepovsod.

 

Devetnajsti dan – nedelja, 26. junij 2011. Ne vem natanko koliko kilometrov je od Virgen del Camino do Hospital de Orbigo 25 ali 28,8. To so bili vsekakor najtežji, najbolj vroči, najbolj žejni kilometri. Seveda, babji firbec. Gledala sem kako pripravljajo za slovesnost. Sedela sem na vodnjaku, a vode nisem dolila v steklenico, zato sem svojo malomarnost krepko plačala. Z žejo. Ali je kaj hujšega kot hoditi poleg namakalnega jaška polnega vode!  Odhod ob šesti uri. Prihod v mesto ob treh, skupaj z južnoafričanko Nino. Moje ezoterično bitjece iz St Nicholasa me je dohitelo!

Postavljanje oltarčka

Postavljanje oltarčka

Dvajseti dan – ponedeljek , 27. junij 2011. Hospital de Orbigo – Santa Catalina de Somoza, odhod 6:15, prihod ob 15:30, 25,9 km

Nadhod čez cesto

Nadhod čez cesto

Kot je francoz napovedal: ”Kosti me bolijo, dež bo!” tako je bilo. Ponoči je treskalo, grmelo in deževalo. Malo ohladitve je bilo po teh res vročih dneh več kot dobrodošlo. Gabriel, italijan je bil včeraj res kot angel. Skuhal nam je pravo italijansko večerjo. Pijem vino, jem ribe in paradižnik, kar do sedaj ni bilo na mojem jedilniku.

O alergiji, ki to najbrž ni, pa drugič. Buen Camino. Svet je lep!!!!

 

Enaindvajseti dan – torek, 28. junij 2011. Ob šesti uri odhod iz Santa Catalina de Somoza . Po 27,8 km ter devetih urah in pol pridem v El Acebo.

Bil je lep topel poletni večer, ko sem sedela na terasi Hosperedia San Blas v kraju Santa Catalina de Somoza.  Za menoj je bil enaindvajseti dan romanja.  V družbi južnoafričanke Nine mojega ezotričnega bitja, ki je postajalo čedalje bolj človeško, čedalje bolj ženska. V kotu terase sta se igrala mali deček in le kako leto starejša deklica. Zanimiva otroška igra. Lepo!

Igralo z žabico

Igralo z žabico

 

Dvaindvajseti dan – sreda, 29. junij 2011. El Acebo – Cacabelos, odhod ob 6:00, prihod ob 16:30 in 31,9 kilometrov prehojene poti.

La Paloma

Cacabelos in La Paloma v cerkvi

Glasbena prireditev v cerkvi. Najprej pesem Amen v stilu gospela, sledila je La Paloma. Pevci in  glasbeniki so pod taktirko dirigenta izvajali čudovite vroče španske ritme. Še stene so oživele, vse je vzvalovalo v čutnem ritmu. Da ne govorim o ljudeh!

Triindvajseti dan – četrtek, 30. junij 2011  Cacabelos – Vega de Valcarce, 24 km , odhod ob 6:00, prihod ob 15:00 Devet ur. Do Santiaga še 190 km.

Vinogradi

Rdeča zemlja in vinogradi

Štirindvajseti dan – petek, 1. julij 2011. Vega de Valcarce Cebreiro Najkrajši dnevni odmerek poti, le 12,4 kilometrov.To je ravno toliko kot čez Dolenjo vas, pod Javorniki do Ribiškega kota in domov. Želela sem spati nekje kjer malo diši po hribih in višini. Ker sem prišla že ob eni uri, sem morala tako kot vsi ostali počakati, da se prenočišče odpre. Kraj  popoldanske sieste pod sombrerom.

 

Pogled z Cebreira

Pogled s Cebreira

Fino tkanje. Patchwork! Delo božje, ženske roke. Hribovske vasice me spominjajo na naše kraje, a vse se sveti. Vse stezice, vse pešpoti, vse asvaltne prevleke se svetijo, kot bi bile posute z bleščicami. CAMPUS STELLA – zvezdno polje.

Petindvajseti dan – sobota, 2. julij 2011. Cebreiro – Calvor   ob 5:30, prihod ob 17:00 42,4 km

V hladni senci

V hladni senci

Samo izgleda lepa senčna potka. Še vedno je vroče, špansko sonce.

 

Šestindvajseti dan – nedelja, 3. julij 2011. Calvor Portomarin,  odhod ob 6:45, prihod ob 16:00, 27,5 km

 

Portomarin

Portomarin

Zvečer sedim na cerkvenih stopnicah v Potomarinu in uživam v enournem programu plesov in pesmi.

Sedemindvajseti dan – ponedeljek, 4. julij 2011. Portomarin  – Palas del Rei, odhod ob 5:30, prihod ob 13:00 24,5 km

Palas del Rei - alberg

Palas del Rei – alberg

Osemindvajseti dan – torek, 5. julij 2011. Palas del Rei  Arzua, odhod ob 5:00, prihod ob 14:00, 28,7 km

Kamniti most

Kamniti most

Vedno znova in vsak posebej me je očaral, most.

Devetindvajseti dan – sreda, 6. julij 2011. Arzua  – Arca, odhod ob 6:30, prihod ob 12:30, 18,8 km

Pred albergom

Pred albergom v Arci

Devetindvajseti dan mojega popotovanja, mojega romanja med ljudmi in z ljudmi, s katerimi sem stkala nežne in rahle vezi se jutri končuje v Santigu de Compostella. Pogled, nasmeh, pozdrav z gibom ali besedo, z nekaterimi bolj prisrčno, z drugimi bolj plaho. Jutri se moja pot zaključuje. Pot na katero sem šla z mislijo in željo: Imela se bom lepo! Imela sem se lepo in več kot to. Edina skrb, ki sem jo imela je bila skrb za moje telo in mojo dušo, za vse ostalo je bilo že prej poskrbljeno. Pozdrav vsem. Veliko vas je, ki ste bili v mojih mislih na tej poti. Buen Camino!

Andreja: Aleluja Marija – jaz ti že sedaj čestitam za ta tvoj uspeli podvig. Neverjetna si, občudujem te in ponosna sem, da sem lahko tvoja prijateljica. Srečno na poti proti domu in na skorajšnje snidenje sem v mislih s teboj tudi ta del poti. SREČNO …

marija: Andreja, vse dobro se vrne k ljudem s katerimi si delimo naso radost ali bol.

Alenka: Vauuu Marija. ČESTITAAAAM!!! Najboljša si!! Še se spomnim našega skupnega zadnjega dneva preden si šla… In zdaj si že na cilju… Bogu in Lurški Mariji hvala! ;) ) Nahrbtnik te čaka. ;)  Oglasi se kaj na mail,ko prispeš domov čez 1 teden. ;) Blagoslovljeno vrnitev domov! +

marija: Alenka, hvala. Zadnje dni sem hodila po krajih, kjer se svet vrti drugace kot pri nas.

Trideseti dan – četrtek, 7. julij 2011  Arca – Santiago de Compostella 20,3 km

This slideshow requires JavaScript.

 

Sreča ni cilj, ki nas čaka na koncu poti, sreča je potovanje samo!

 

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s


%d bloggers like this: